Omemba: Lojze Filipič

»Vse poletje pel škržat je kot svat, a ostal je brez vsega, ko je burja v vas prišla.«

»Vsako jutro se zbudim, pogledam to svojo reko Dravo in tiste labode in sem srečen.«

»Živel okrog dvatisoč (rojen še med drugo svetovno), okušal dvajsetega stoletja govno, zapustil o tem nekaj rimanih zapisov.«

»Ni bil ne samozavesten, kar si je javnost mislila o njem, ne do kraja zaupljiv, kar smo verjeli ob najbolj intimnih srečanjih.«

»In mi je naprej pripovedovala o tistem kraju, kjer je bil njen izvor oziroma izvir. O dolinah med hribi, kjer pozimi sonce vzide šele malo pred poldnevom in zaide že ob dveh popoldne.«

»Tudi na tebi, o moje nebo, zvezda za zvezdo ugaša, vendar ne bliža se jutro svetlo, burja se ljuto oglaša.«

»Mi moramo biti med tistimi, ki verjamejo, da je svet mogoče spremeniti, ker sicer bi bilo naše delo brez smisla.«

»Med najraznovrstnejšimi teksti tuje in domače dramske tvornosti, ki se v svojem prizadevanju po čim drznejšem avantgardizmu često zapreda v meglo hermetične nedostopnosti, je našel Lojze Filipič z zanesljivo roko razgledanega poznavalca vrsto del, ki po svoji komunikativnosti privabljajo še vedno novo občinstvo v gledališče.«